Tradicionalne barve fasad
torek, 11. oktober 2022
Ob prenovi fasade starejše hiše se pogosto odločimo čim bolj približati izvirnemu odtenku te fasade. Navadno je takšna barva skladna z naravnim in kulturnim kontekstom stavbne lokacije, saj iz njega izvira in mu je domača. Vendar pa postaja jasno, da le izbira odtenka ni dovolj – nujno je izbrati tudi prava gradiva, ki vključujejo tradicionalna gradiva ometov, ob premazu z barvo pa tudi veziva in pigment te barvne mešanice. Le na ta način lahko zagotovimo, da sodobna barva ne bo poškodovala ali neprodušno zaprla spodnjih plasti konstrukcije in bo v resnici skladna z izvirno podobo objekta.
V tradicionalnem stavbarstvu je barva stene najpogosteje posledica gradiva, iz katerega je ta stena zgrajena, ali pa zaščitnega premaza za to gradivo. Lesene stene, denimo, so tako bodisi srebrno sive zaradi vremenskih vplivov, rdeče rjave zaradi premaza proti škodljivcem, ali pa bele zaradi zaščite z apnenim beležem. Takšen belež je pogost po vseh predelih Slovenije, njegov odtenek pa narekuje lokalna vsebnost kamnin in mineralov, uporabljenih za pripravo mešanice. »Najpogostejše vezivo za izdelavo barv je bilo včasih apno z dodatki (laneno olje ali firnež; mleko – kazein; beljak kurjega jajca ali serum živalske krvi; alkalični kazein – kazeinski klej),« navaja Živa Deu v knjigi Prenova stanovanjskih stavb.
Odtenki zemeljskih barv, ki so jih za pripravo ometov in opleskov pripravljali tradicionalni graditelji, zavzemajo spekter belih, bež, sivkastih in rumenkastih tonov. Pogosti so tudi različni odtenki predvsem na bazi okra, ki se razprostirajo od rumene do oranžne, temnejše rjave in celo blago škrlatne. Tradicionalne barve slovenskih fasad so tako povečini bele ali obarvane z izpeljanko okra v toplejših zemeljskih odtenkih. Barve so načeloma blede, nekričeče.
Na fasadah predvsem premožnejših hiš se po zgledu cerkvenih fresk začnejo pojavljati upodabljajoče in dekorativne poslikave. Srečujemo podobe svetnikov in svetopisemske prizore, pa tudi krajine in motive iz neposredne okolice stavbe. Pogoste so naslikane fasade, ki na gladkem, zalikanem ometu s pomočjo vzorcev ustvarjajo videz členjenosti in razgibanosti.
Kadar prenavljamo starejšo hišo, se zato pri izbiranju barve fasade orientiramo glede na obstoječe stanje in glede na preiskavo plasti ometa na fasadi ter ostankov barve na osnovni konstrukciji. Ob slabi ohranjenosti fasade lahko glede na hiše podobne starosti, velikosti in namembnosti v okolici sklepamo, kakšna je bila poslikava fasade ali njena vizualna obdelava. Morda o nekdanji podobi hiše obstajajo fotografski viri, risbe ali pa le pisno ali ustno izročilo. O podobi fasade lahko sklepamo tudi na podlagi gradiv, kamnin in mineralov, ki so na voljo v neposredni okolici in ki bi jih najbrž uporabljali tudi prvotni graditelji. Vsi ti namigi nam lahko pomagajo pri skoraj detektivskem sestavljanju celotne slike o podobi fasade.
Nekatere tradicionalne mešanice barv lahko najdemo pri redkih slovenskih ponudnikih naravnih gradbenih materialov. Bolj zanesljivo pa bo, če se priprave mešanice lotimo v družbi restavratorja, ki ima nekaj izkušenj s pripravo primernih mešanic. Prednost tradicionalnih gradbenih materialov pa je v tem, da so navadno prilagojeni za uporabo manjše skupine ljudi ali posameznika in da je njihova priprava mogoča brez zahtevnih tehnoloških postopkov ali orodij. Tako lahko z določeno mero učenja, iskanja informacij, preizkušanja in posvetovanja z restavratorjem svojo barvno mešanico poskusimo pripraviti in nanesti tudi sami.
