Matevž Frančič: »Pri prenovi smo lahko tudi zelo svobodni, radikalni«
petek, 25. marec 2022
Arhitekt Matevž Frančič je član ekipe v prodajno-projektantskem salonu id:doma, z leti pa je postal prepoznaven predvsem po kakovostnih prenovah stanovanjskih objektov. Ti projekti so razpršeni po skoraj vseh slovenskih pokrajinah, ne glede na trenutno lokacijo pa jih odlikuje posluh za lokalni kontekst in zavidljiva mera drznosti. Od Goriških Brd do Goričkega, od romantične ruševine pod Krnom do urbane osvežitve hotela Zlata ladjica v samem središču Ljubljane – Matevž je mnenja, da prenova ne ponuja nič manj možnosti za arhitekturni izraz kot novogradnja, obenem pa je lahko njena arhitekturna vrednost za končnega uporabnika mnogo večja.
V tvoji projektantski praksi je prenova nekakšna rdeča nit. Te je že od študija dalje vleklo v to smer?
Res je, prenova me spremlja že nekaj časa. V povezavi s salonom id:doma sem snoval veliko interierjev in interier ima že sam po sebi precej opraviti s prenovo. Ljudje se veliko pogosteje odločajo za prenovo interierja kot pa za novogradnjo. V tem pogledu je morda zanimiv projekt prenove domačije v Goriških Brdih, ki se je začel prav s prenovo kuhinje, potem pa se je zaradi dobrega sodelovanja z naročniki razširil na prenovo celotne domačije. Prek prenove kuhinje sem pred časom prišel tudi do prenove krasnega stanovanja na Ribjem trgu v Ljubljani, zaradi katerega smo kasneje dobili projekt prenove Zlate ladjice. V velikem projektu na Goričkem, kjer smo s prijatelji in sodelavci investirali v prenove sosednjih kmetij, se je začelo podobno, najprej z majhnimi posegi, potem pa je zadeva zrasla v to, kar Križevci predstavljajo danes.
Z dobrim delom in kakovostnimi referencami se stvari nekako verižijo. Nikdar se nisem videl kot človek, ki se bo na vsak način ukvarjal s prenovo, vendar je očitno to v meni. Z velikim veseljem se lotim vsakega novega projekta, zelo rad odkrivam, kaj bo prenova prinesla. Pri prenovah je namreč glavno prav to, da prepoznaš in razločiš, kaj je vredno ohranjati in česa ne. Tisto, kar prepoznaš kot dobro poudariš, ostalo pa odstraniš.
Prav v zvezi z domačijo v Brdih sem si zabeležila vprašanje, ki se dotika presoje med ohranjanjem in odstranjevanjem. Tam ste namreč podrli borjač, kar je zelo drastičen poseg, nad katerim bi se marsikdo verjetno zgrozil. A v tem projektu deluje smiselno.
Res je, za marsikoga je to morda svetoskrunsko. Borjač je bil dejansko podrt zaradi lažje gradbene izvedbe prenove. Na koncu sem investitorje uspel prepričati, da nima nobenega smisla, da ga postavimo nazaj. Sam opažam, da sem z leti postal bistveno bolj radikalen – včasih se mi je zdelo, da moram ohranjati čisto vse, potem pa sem ugotovil, da ima ohranjanje za vsako ceno zelo omejen smisel. Ko prenavljaš obstoječe staro tkivo, stavbam velikokrat povsem spremeniš namembnost. Zamenja se raba, zamenjajo se komunikacije v objektu, spemeni se tloris … Ob tem veliko stvari izgubi smisel, ki so ga nosile do tedaj. Za nov način bivanja, ki je danes bistveno drugačen kot pred stoletji, so potrebni drugačni prijemi, drugačni prostori. Borjač v tem primeru ni imel več nobenega smisla, kakovost bivanja pa je brez njega mnogo višja.
Navadil sem se tudi razlikovati med tem, kaj je spomenik in kaj zgolj stara hiša. Pri obdelavi stare hiše, zapuščine pretekle stavbne kulture, si seveda lahko privoščimo bistveno več svobode. V resnici delamo le z gradbenim materialom, ki je že na lokaciji, in s splošnim vzdušjem ali atmosfero. To je v resnici vse. V tujini je mnogo bolj pogosta praksa popolnih sprememb starih objektov, na katerih arhitekti pustijo premišljen in dovršen odtis sodobnega časa. Če pa je nek objekt prepoznan kot spomenik, se ga je seveda treba lotiti drugače.
Pri nas imamo res veliko starih stavb, ki niso zaščitene, pa se z njimi nihče ne ukvarja. Mislim, da še nimamo pravega odnosa do prenove, da morda niti ne vemo, da lahko poseg v staro hišo ponudi tudi zelo kakovostno bivanje.
Strašno je, da stavbna dediščina izginja pred našimi očmi. S tem pa izginja tudi naša identiteta in identiteta krajine. Prav zdaj prenavljamo kmetijo na Turjaku, ki je zaščitena kot stavbna dediščina, vendar bo prenova precej sodobna. Ohranili bomo tisto, kar ščitijo pri ZVKD, tisti del, ki pa ni zaščiten, bomo reinterpretirali na povsem sodoben način. Na koncu bo to sodobna hiša, prilagojena za sodoben način bivanja, ki pa bo ponudila več kot bi lahko katerakoli novogradnja. Pri prenovi ni treba biti tako zabit. Mislim, da je prav to prava beseda – zabitost. Gre za oklepanje nekih prepričanj, ki nimajo nikakršnega smisla. Če bi ljudje razumeli, da si lahko pri rokovanju s stavbno dediščino privoščijo dobršno mero svobode, če le imaš za to občutek, bi bilo prenov mnogo več. Tako pa prevladuje prepričanje, da se s stavbo ne da nič narediti, če je zaščitena … To ni res. Tudi na ZVKD so naklonjeni posegom, dokler upoštevaš njihove smernice in priporočila.
Tvoji projekti prenov so razpršeni po vsem ozemlju Slovenije. Ali je razlika med sodelovanjem z različnimi izpostavami ZVKD?
Pohvaliti moram ljubljansko izpostavo, s katerimi vedno krasno sodelujemo. Zelo so profesionalni, sodobni in odprti. Zlata ladjica, denimo, je bila res velika prenova in Zavod je bil do nje zelo odprt. Pri oblikovanju fasade na južni trg smo skupaj prišli do, vsaj po mojem mnenju, res fantastične in drzne rešitve. Pogoj ZVKD je bilo oblikovanje t. i. zelene fasade z rastjem, kar je bil ostanek nekaterih prejšnjih idej na tem prostoru. Prav tako so bili pri oblikovanju upoštevani vsi urbanistični parametri MOL. Nastala je reinterpretacija balkona, ki je skrajno drugačna od vsega, kar vidimo v Ljubljani, hkrati pa lahko na drugem bregu Ljubljanice vidimo balkone iz zelo drugačnega časa, ki so v dialogu z našim posegom. Seveda smo si to lahko privoščili, ker ta fasada ni bila zaščitena – hiša je namreč prej stala v nizu, tako da je bila južna fasada naslonjena na sosednjo hišo.
Je razlika med prenovo majhnega stanovanjskega objekta za samostojnega investitorja in veliko prenovo, kot je bila Zlata ladjica?
Nekaj razlik je gotovo, predvsem na primer pri upoštevanju pogojev ki sledijo iz požarni varnosti, ki pri objektih tipa Zlata ladjica definirajo precej rešitev. Sicer pa je postopek v samem jedru enak.
Ali misliš, da bi bilo treba zasebne investitorje z omejenimi financami spodbujati, da katero izmed del pri prenovi opravijo tudi sami?
Finance so vedno omejene, ne glede na to, za kakšnega investitorja gre. Seveda bi lahko ljudi spodbudili k izobraževanju o tehnikah prenove. Predvsem pa se mi zelo pomembno, da ljudi ozavestimo o vzdrževanju. V Italiji, denimo, ljudje ob menjavi dotrajanih oken na starih hišah nikdar ne bodo pomislili, da bi vgradili eno okno, ki je drugačno od vseh ostalih. Kakor tudi ne pomislijo na to, da bi zasteklili balkon v večstanovanjski stavbi. Ali pa da bi s stiroporjem prekrili zgodovinsko fasado (recimo s secesijsko ali art dekojevsko štukaturo). Gre za osnoven odnos do dediščine in odnos do lepega. Tega bi se morali lotiti strukturno, z izobraževanjem..
Morda se usmeriva še malce bolj proti posameznim projektom. Če se ne motim, si lastnik stare kmetije pod Krnom?
Tako je. To je projekt, ki pravzaprav še čaka na prenovo, saj mi je všeč prav takšen, kot je. Gre za nekakšno angleško romantično ruševino, uporabljam pa jo kot zidan šotor. Strašansko lepo je tam, ker je tako divje. Tam je vedno tišina. Gre za popoln pobeg od mestnega vsakdana. Imam tudi vrt, kjer je vedno dobra letina, če je ne pojedo zajci.
Tja verjetno hodiš le poleti?
Ja, pozimi je hiša praktično nedostopna. Vendar pa ima vse, kar človek potrebuje za nekajtedensko skromno bivanje – štedilnik na plin, vodo iz izvira, lastno zalogo zelenjave, nekaj dobrih knjig.
Vendar lahko na ta način objekt seveda uporabljaš le sam. Verjetno je tudi malce nevarno. Če bi lahko, bi objekt zadržal v stanju, v kakršnem je zdaj. Vendar pa se proces rušenja in razpadanja nadaljuje, zato bo stavbo nekoč treba prenoviti. Moral bi sanirali konstrukcijo, zamenjati streho, narediti betonski venec itd. Za zdaj mi zares ustreza tako, kot je. V vsakdanjem življenju v mestu smo deležni vsega udobja in razkošja, v hiši pod Krnom pa tega ni. Tam si sam z gorami, vremenom, s hrano, ki jo imaš, in z ognjem, ki je ali pa ga ni.
Kompleks na Goričkem morda pozna več bralcev, saj gre za res velik in živ projekt, ki se ves čas razvija. Kako je pravzaprav prišlo do njega?
Gre za gručo kmetij v vasi Križevci, kjer smo lastniki znanci, prijatelji, sorodniki. Prvo kmetijo je kupil sodelavec – šlo je za dve cimprači in velik gospodarski objekt, ki smo ga prenovili v osrednji bivalni prostor. Kasneje je sosednjo hišo kupil moj oče in tam sem nato jaz nadaljeval s prenovo. Zdaj sem kupil še sosednjo hišo, ki jo bomo tudi prenovili. Eno od bližnjih hiš v stanju ruševine pa je kupil še eden izmed sodelavcev, tako da nastaja prava vas vzorno obnovljenih hišic.
Rdeča nit prenove vseh objektov je ohranjanje kakovostnih zgodovinskih arhitekturnih elementov, materialov in gradbenih tehnik in reinpretacija zgodovinskih objektov na sodoben način. Ohranjen je tudi karakter samih stavb: cimprače, ki so bili praviloma bivalni objekti, so temnejše in introvertirane, kakršne so bile nekoč, in so namenjene spanju in odmiku. Današnji bivalni prostori pa so urejeni v nekdanjih gospodarskih poslopjih, ki so odprta, svetla in povsem sodobna.
Projekt se je začel že pred več kot desetletjem. Danes se o prenovi, o sonaravni gradnji, o pomenu uporabe obstoječih gradbenih materialov veliko več piše – zdi se mi super, da ste na Goričkem že takrat implementirali takšne rešitve, recimo reciklažo apnenih ometov in podobne reči.
Pri nas je bila zelo dolgo v veljavi doktrina, da je treba staro hišo za vsako ceno podreti in postaviti novo, saj naj bi se prenova ne izplačala. Ta doktrina je še vedno zelo živa – ampak bistveno manj kot nekoč, saj se, kot praviš, o tem bistveno več govori, izobražuje, nenazadnje pa imamo tudi vedno več primerov dobre prakse. Ljudje počasi začenjajo razumeti, da veliko lažje in ceneje prideš do presežne arhitekturne vrednosti, če se odločiš za prenovo kot pa za novogradnjo. Če želiš danes postaviti nekaj, kar bo imelo podobno arhitekturno vrednost kot ista stvar pred sto leti, bo to veliko dražje.
Dolgoročno je prenova torej pravilna odločitev tudi v ekonomskem smislu?
MIslim, da je – če seveda ni naš cilj, da bi živeli v stiroporastih kockah brez detajlov.
Pogovarjala se je Ajda Bračič
Portret: Luka Pajntar
