Suhi zid
ponedeljek, 14. marec 2022
Nad kraško pokrajino vzhaja pomlad, zrak je že poln vonja po svežem, med travniki pa molčeče in spokojno mirujejo suhi zidovi. Suhozidna gradnja je od leta 2018 vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, saj predstavlja pomemben gradnik številnih lokalnih kultur. Na območju Slovenije je prisotna že od prazgodovine, številni s suhozidno tehniko grajeni objekti pa vztrajajo še danes.
Bistveno pri suhozidni gradnji je, da je zgrajena brez prisotnosti malte ali drugih veziv, zgolj s previdnim polaganjem kamnov enega na drugega. Za takšno tehniko zlaganja je potrebnih nemalo izkušenj in spretnosti. A številni dolga stoletja stoječi zidovi in konstrukcije pričujejo o vzdržljivosti takšne gradnje, kadar je ta pravilno izvedena. Kamni, ki sestavljajo zidove, so povečini pridobljeni s čiščenjem in urejanjem zemljišč, namenjenih kmetijski obdelavi, še posebno seveda v tistih predelih, kjer je kamenja veliko, prsti pa primanjkuje.
Tehniko suhozidne gradnje večinoma poznamo zaradi številnih nizkih zidov, ki prepredajo slovenski Kras in razmejujejo polja ter pašnike. Manj znano pa je dejstvo, da imamo tudi pri nas ohranjenih skoraj štiristo manjših pastirskih hišic, zgrajenih v suhozidni tehniki, torej zgolj z nalaganjem kamenja. Zatočišča so bila namenjena preživljanju slabega vremena na terenu, predvsem hude burje in neviht. Poleg zidov, ki jih med seboj lahko ločimo glede na lokacijo, način zlaganja in namen, se je suhozidna tehnika uporabljala še za številne druge manjše in večje objekte, kot so štirne, gumna, škarpe, pečke – priročna ognjišča za peko pastirske malice, staje, ledenice in še celo vrsto drugih objektov. Tehniko namreč odlikuje hitrost gradnje, stabilnost in dostopnost glavnega materiala, zaradi česar so prebivalci s kamnom bogatih dežel v preteklih stoletjih pogosto posegali po njej.
Suhi zidovi danes predstavljajo tudi pomemben habitat za številne živalske in rastlinske vrste. Med rastlinami, ki jih najdemo v zidnih špranjah, najdemo bršljan, netresk in rjavi sršaj, med živalmi pa slepce in manjše kuščarje. A rastline, ki preraščajo zidove, so za njihovo konstrukcijo tudi škodljive: zaradi pomanjkanja vzdrževanja in zaraščanja zidov so ti v zadnjih desetletjih začeli pospešeno propadati. Delov zidov, ki so zaradi mehanskih vplivov okolja zgubili na trdnosti, lokalni prebivalci ne sanirajo pravočasno, s tem pa je pogosto ogrožena celotna konstrukcija. Kadar pa se lastniki za sanacijo odločijo, je ta zaradi nepoznavanja tehnike vse prevečkrat izvedena s pomočjo sodobnih veziv in malt, ki suhi zid spremenijo v klavrn odsev nekdanje spretnosti in mojstrstva.
Suhozidne konstrukcije predstavljajo pomemben del slovenske kulturne in stavbne krajine, zato jih je vredno ohranjati ne le v smislu muzejskih artefaktov na omejenih območjih zaščitenih krajinskih parkov, temveč kot aktiven in živ del pokrajine. V številnih nevladnih organizacijah in strokovnih institucijah v zadnjih letih narašča zanimanje za promocijo suhih zidov, na voljo so številna izobraževanja in delavnice. Upati je, da bodo suhi zidovi zato še stoletja soustvarjali tkivo naših krajin ter prepletali naravno in kulturno okolje.
Več o suhem zidu: https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/uploads/files/publication/slo_001.pdf
