Maja Stamenković: Pri prenovi ni vnaprej napisanega recepta
torek, 8. marec 2022
Maja Stamenković je arhitektka mlajše generacije, ki jo poznamo predvsem po dovršenih projektih prenove meščanskih stanovanj, poslovnih in galerijskih prostorov. Pri svojem delu pogosto izpostavlja zgodovinske elemente, na katere naleti med prenovo, in jih uporablja skulpturalno, dopolni pa jih s sodobnimi umetniškimi deli. Prostor v njenih prenovah postane spreminjajoča se, gibljiva snov, v katerega se vpisujeta tako preteklost kot vizija prihodnosti. Zastavili smo ji tri vprašanja o prenovi.
Zakaj je prenova dolgoročno vzdržnejša opcija kot novogradnja?
Prenovo vidim kot priložnost za reinterpretacijo obstoječega. Z dodajanjem novih sodobnih elementov ustvarimo nov arhitekturni koncept prostora ali stavbe, kot odgovor na trenutna prostorska in časovna določila. Pri snovanju novega koncepta pa je nujna vzpostavitev dialoga med obstoječim in novim. S prenovo preteklost stavbe nadgradimo in ji s tem omogočimo življeneje še naprej v prihodnosti. Zato je v primerjavi z novogradnjo manj potrošniško naravnana.
Prenova je pravzaprav človeku naraven proces. Tako kot človek se tudi stavba skozi leta spreminja, pri čemer ohranja svojo bit. Kljub obstoječi strukturi predstavlja priložnost za nove začetke, primeri dobre prakse pa dajejo zgled, da ni vedno potrebno najprej rušiti, da bi gradili novo. S tem prenova pripomore k bolj trajnostnemu razvoju prihodnosti, obenem pa ohranja zgodbe preteklosti za naslednje rodove in vzpostavlja medgeneracijske dialoge. Ista stavba se tako glede na potrebe, trende in dojemanje prostora skozi čas spreminja, skozi svojo ohranjeno podobo in detajle preteklosti pa odseva različna obdobja. Ravno v tem je čar, bistvo in dodana vrednost prenove.
V vaših projektih pogosto srečamo ohranjene detajle iz preteklih obdobij, ki včasih postanejo tudi osrednje točke pozornosti v prostoru. Kako presojate, kaj ohraniti in pokazati in kaj odstraniti ali skriti?
Čar prenove je v tem, da skozi sam proces odkrivamo plasti preteklosti, ki razkrivajo detajle nekega prostora ali stavbe. To je tisto bistvo, ki je ob pričetku prenove očem prikrito. Bistvo, do katerega pridemo šele s procesom prenove. Ali drugače povedano, pri prenovi nimamo v naprej napisanega recepta, ampak ga pišemo sproti. Določene stvari se lahko vnaprej predvidi, veliko stvari pa nas lahko preseneti. Zato je pomembno, da smo pri procesu dovolj odprti, fleksibilni in sposobni improvizacije. Ključnega pomena je, da prostor in stavbo, pa tudi bodočega uporabnika, ki mu je prostor namenjen, začutimo in vzpostavimo medsebojne dialoge. Od tega je odvisno, katere obstoječe detajle in v kolikšni meri ter na kakšen način bomo ohranili in izpostavili, da bomo v prostoru vzpostavili harmonično dopolnjevanje celote med obstoječim in novim, predvsem pa dobro počutje v prenovljenem prostoru.
Kako kot arhitektka ocenjujete stanje stavbne dediščine v Sloveniji? Ali je za prenovo na voljo dovolj informacij, spodbud?
Odnos do stavbne dediščine se je skozi čas spreminjal. Pa vendar ostaja dejstvo, da je ohranitev le-te pomembna, saj predstavlja eno izmed ogledal družbe kot celote. Sodobno razmišljanje, med drugim usmerjeno v trajnostni razvoj prihodnosti, je zagotovo pripomoglo k bolj pozitivnemu dojemanju stavbne dediščine, poleg spoznanja njene družbene in ekonomske vrednosti. Pomembno se mi zdi, da kot družba prepoznamo razvoj varstva stavbne dediščine kot tisti potencial, ki generira spremembe, in kot dejavnik razvoja, ki lahko vnaša življenje v kraje in stavbe, ki bi sicer propadali. Primeri dobre prakse po vsej Evropi že desetletja pričajo o tem. Večja ozaveščenost javnosti glede pravilne obnove stavbne dediščine, kot tudi morebitne spodbude v obliki brezplačnih izobraževanj, subvencij za trajnsotni razvoj, poenostavljenih upravnih postopkov, davčnih spodbud in podobno se mi zdijo ključnega pomena.
Na Kajžina tri vprašanja o prenovi je odgovarjala arhitektka Maja Stamenković. Več o njeni praksi: https://www.instagram.com/ma_st_ar/
Portretna fotografija: Marijo Zupanov
