Nejc Trampuž: »Svetlo prihodnost si je težje zamisliti od temne«
petek, 25. februar 2022
Umetnik, fotograf in aktivist Nejc Trampuž v pretežni večini svojih del na ta ali oni način nagovarja spreminjajočo se podobo sveta, v katerem živimo. Vzpon tehnologije, okoljske spremembe in ambivalentna človeška narava so teme, s katerimi se pogosto ukvarja, in ki so prisotne tako v delih, predstavljenih na aktualnih razstavah v Velenju in Ljubljani, kot tudi v projektih, ki jih prav zdaj razvija. Poleg lastne umetniške prakse ga zaposluje tudi aktivistično udejstvovanje v skupini Mladi za podnebno pravičnost, kjer pogosto sokoordinira medijske in javne akcije, fotografira aktivnosti gibanja ter tudi grafično oblikuje. Lani je kratek čas preživel v okupiranem gozdu na Poljskem, kjer nepopustljiva skupina okoljskih aktivistov brani gozd pred bagri in interesi kapitala. Nedavno je bil v reviji Likovne besede objavljen njegov digitalni kolaž: diptih, ki predstavlja svetlo in temno vizijo planetarne prihodnosti. Tukaj začneva pogovor – pri diptihu, pri sonaravni gradnji, pri vizijah.
NT: Na poti sem sem razmišljal, da sem vsaj pri tem zadnjem projektu, ko sem za Likovne besede naredil diptih, moral resno razmišljati o tem, kako bo v prihodnosti videti ne le hiša, temveč vse naše bivalno okolje. Nisem strokovnjak za naravno gradnjo, zato lahko o prihodnosti prostora govorim predvsem s svoje perspektive. Ampak zdelo se mi je, da je treba k tej temi pristopati interdisciplinarno in med seboj povezovati različne stroke. Če želimo doseči neko res trajnostno bivalno okolje, bo treba k izzivu pristopiti z vseh strani, ne le z vidika prostorskega urejanja in gradnje.
Diptih je zares zelo zanimiv, in eno izmed vprašanj, ki sem si jih zabeležila pred najinim srečanjem, se nanaša predvsem na utopični del diptiha. Kako misliš, da bo videti prihodnost, če nam bo zares uspelo zmanjšati vpliv na okolje in zasnovati trajnostne načine bivanja? Distopijo si vsi do neke mere lahko predstavljamo, utopije pa ne.
Temne scenarije si je zares precej lažje zamisliti. Za realistično dober scenarij pa je potreben premislek, načrtovanje, iskanje rešitev. Tudi meni je bilo utopičen del diptiha precej težje oblikovati. Do zdaj sem se v delih pretežno ukvarjal z distopijo, želel sem opozoriti na prihodnost, ki nam grozi. Ugotovil sem, da me prihodnost kar precej skrbi, in da skrbi tudi veliko ljudi okoli mene. Mislim, da počasi prihaja do tega, da se že kritična masa ljudi zaveda nevarnosti okoljskih sprememb in ji je jasno, da moramo nekaj spremeniti. Ti ljudje postajajo anksiozni in prestrašeni. Zato se mi je zazdelo, da je morda zdaj napočil trenutek, ko moramo obrniti ploščo in ne več zgolj opozarjati na negativne posledice človeškega delovanja, temveč tudi predstavljati potencialne pozitivne izide in kazati nove poti. Energijo teh nezadovoljnih ljudi je treba začeti usmerjati v pravo, v pozitivno smer. Zato sem se odločil, da v diptihu predstavim tudi pozitiven pogled na prihodnost, čeprav sam nisem velik optimist. Ne še.
Kako pa si pravzaprav zgradil utopijo?
Lotil sem se premisleka nekaterih najpogostejših človekovih dejavnosti, ki degradirajo naše okolje: to so proizvodnja hrane in energije, transport ter stanovanjska situacija. Potem sem razmišljal, kateri so tisti najbolj trajnostni in sonaravni načini za reševanje teh težav, ki jih že poznamo. Na področju energetike sem se odločil, da vključim sončne in vetrne elektrarne, poleg pa še raziskovalni laboratorij, ki se ukvarja z razvojem novih načinov pridobivanja energije – morda je tam notri tudi majhna fuzijska elektrarna. Verjamem, da v prihodnosti znanosti in tehnologije ne bomo smeli zavračati, temveč z roko v roki z njima načrtovati boljše načine za njuno uporabo. Kar se tiče proizvodnje hrane, sem si zamislil, da bi vsak posameznik ali pa neke manjše skupnosti obdelovale zasebne vrtove po načelih permakulture. V kolaž je vključena tudi ena zelena stena z akvaponičnim sistemom. Kar se tiče hiš, pa sem si zamislil hiše iz trajnostnih materialov. Zdelo se mi je dobro, da so hiše pod zemljo oziroma da so pokrite z zelenjem in na ta način ne jemljejo toliko prostora naravi in manj ogrevajo okolje. V tretjem planu kolaža so sicer tudi ozke stolpnice, ker predvidevam, da je naselitev vse svetovne populacije v podzemne hiše utopična. Kar se tiče specifičnih materialov, ki bi morda lahko bili uporabljeni za gradnjo hiš, pa sem stvari pustil malce odprte, saj je ponekod smiselno graditi iz lesa, ponekod iz zemlje, spet na tretjem kraju pa iz kamna.
Ko razmišljam o svetu prihodnosti, si tudi sama pogosto predstavljam sožitje popolnoma novih tehnologij in pa zelo starih tehnologij oziroma tradicionalnih znanj. Ti v isti sapi omenjaš hiše iz zemlje in fuzijsko elektrarno. Kakšno misliš, da bo razmerje med tema dvema poloma v prihodnosti?
Mislim, da se bo moralo ravnotežje vzpostaviti skozi sodelovanje različnih strok in veliko pogovora. Videti je, da se je ogromno znanja žal že izgubilo. In to v zadnjih sto letih. Že naši stari starši so znali, vedeli in razumeli veliko stvari, ki so meni tuje. Ključna stvar je, da se ljudje odločijo, da je na svetu treba nekaj spremeniti. Ko bo ta odločitev padla, pa bomo najbrž znali najti ravnotežje med vsemi polarnostmi in nasprotji, ki zaznamujejo sodobni svet. Pozitivno se mi zdi, da je poleg ljudi, ki se profesionalno specializirajo za zelo ozko področje, tudi vedno več posameznikov, ki delujejo nekje vmes med različnimi polji. To so povezovalci, ki bodo za složno sodelovanje strok v prihodnosti nepogrešljivi. Nekaj takšnih dobrih interdisciplinarnih primerov sodelovanja imamo tudi pri nas. K temu je treba stremeti in to podpirati.
Kot sva omenila že prej, je najbrž bolje kazati pozitivne zglede in rešitve, kot pa med ljudi sejati strah pred posledicami okoljskih sprememb.
Tako je. In tukaj mislim, da igra zelo pomembno vlogo umetnost, pa tudi ves preostali kreativni sektor. Oblikovanje in marketing sta trenutno še vedno v službi potrošnje, spodbujata pretečene vzorce, ki ne služijo ne ljudem in ne okolju. Vendar pa smo prav ustvarjalci tisti, ki usmerjamo trende, ki odkrivamo nove vzorce mišljenja. Mislim, da lahko marsikaj spremenimo.
Takšno zaupanje v moč umetnosti se mi zdi spoštovanja vredno. Ampak tukaj obstaja tudi možnost za zlorabo – del oblikovanja se je že usmeril v ‘eko’ in ‘bio’ izdelke, vendar pa je vedno vprašanje, kako sonaravni so ti izdelki v resnici.
Seveda bi podjetja, ki označijo nek produkt kot ekološki, s tem morala misliti resno. Žal gre pogosto zgolj za propagando. Tudi, če te te stvari res zanimajo in se vanje poglobiš, včasih težko ločiš, kaj je ‘greenwashing’ in kaj je resnično dober, trajnostno pridobljen izdelek.
Tu bi dodal še, da oblikovanje res lahko usmerja trende in ljudi, vendar pa ima umetnost, sploh tista, ki neposredno naslavlja in sodeluje z znanostjo in tehnologijo, možnost, da zelo neobremenjeno pristopa k novim idejam. Lahko si več upa, lahko preizkusi radikalna stališča, lahko si privošči biti povsem poražena. Umetnost ni ničemur podrejena, dejansko je ena izmed zelo svobodnih disciplin, vsaj v smislu zavezanosti k realiziranju natančno določenih rezultatov. V tem pogledu lahko ponudi poligon, kjer je znanstvene in tehnološke ideje mogoče preizkušati brez običajnih posledic, ki pritičejo tema dvema strokama.
Ti veliko delaš s tehnologijo, večina tvojih del obstaja predvsem v virtualni sferi. Ali je tudi razlog za to odločitev deloma zadržek pred uporabo materialnih dobrin?
Niti ne, saj gre tudi pri virtualnih delih za procesorsko moč in obratovanje računalniške tehnologije, ki porablja energijo in onesnažuje okolje. Če bi res želel biti povsem ‘neškodljiv’, bi se verjetno vrnil k materialom na biološki bazi in starodavnim tehnikam njihove uporabe, vendar pa bi bil pri tem zelo omejen, tudi v lastnem izrazu, česar pa ne želim. Mislim, da če lahko s svojim delom dovolj naglas opozarjam in izražam dovolj močno stališče, potem ta dela upravičijo energijo in dobrine, ki so bili porabljeni ob njihovem nastanku. Zdaj celo delam tudi z umetno inteligenco, ki porablja še več energije kot običajni računalniški procesi.
Misliš, da nam lahko umetna inteligenca pomaga pri načrtovanju boljšega sveta?
Absolutno. Vendar pa ji ne smemo zaupati brezpogojno. Umetna inteligenca je zelo uporabna stvar, če jo uporabljaš za prave stvari, skrbi pa me, ker je ob napačni rabi lahko tudi izjemno nevarna. Njena glavna značilnost je, da potencialno postane zelo dobra v neki nalogi, v katero jo usmeri človek. Na področju samega miselnega procesa UI je še precej neraziskanega. Ne smemo pozabiti tudi tega, da so vse rešitve in vse opcije, s katerimi operira, v resnici človeške opcije – umetna inteligenca ni kreativna, le operira s širokimi nabori obstoječih možnosti in idej, ki jih kombinira glede na dano nalogo. Mislim, da bi lahko bile takšne tehnologije uporabne tudi v kmetijstvu, tudi pri sonaravni gradnji. Ampak s previdnostjo in nadzorom, saj gredo stvari zelo hitro lahko narobe. Predstavljaj si četo avtonomnih robotov, ki jim je nekdo naročil, naj ohranjajo svetovni mir za vsako ceno, potem pa se zgodi nek nepričakovan dogodek, ki ogrozi ta mir. Roboti bi morda bili pripravljeni narediti nepredstavljive stvari brez moralne presoje, , le da bi ohranili ta mir. Nalogo bi pač izpolnjevali za vsako ceno.
Jaz sem vprašal umetno inteligenco, kako bi lahko ljudje na svetu živeli bolj trajnostno. Marsikateri predlogi so bili smiselni in sem se z njimi strinjal, a med drugim mi je enkrat odgovorila , da naj začnemo omejevati število populacije na svetu, ter predlagala popoln nadzor umetne inteligence nad številom rojstev in smrti. To je verjetno svet, v kakršnem ne želimo živeti.
Ti si tudi član Mladih za podnebno pravičnost. Kako je videti tvoje sodelovanje s to skupino? Se aktivistična in umetniška praksa med seboj dopolnjujeta?
MZPP-ju sem se pridružil leta 2019, ob pripravah na prvi Podnebni štrajk, saj sem že takrat delal umetnost z okoljevarstveno tematiko in so mi bili njihovi cilji blizu. Vedel sem, da bodo verjetno potrebovali kakšnega fotografa ali oblikovalca in zdelo se mi je smiselno, da priskočim na pomoč. Najprej sem mislil, da bom oblikoval kakšen plakat in se udeležil sestanka, dveh – no, pa sem še zdaj poleg. Najprej sem res večinoma oblikoval ter fotografiral, potem pa sem s skupino za akcije pripravil kar nekaj uspešnih projektov – Pogreb živalskih vrst, akcijo pred Primarkom in številne druge. V zadnjih dveh mesecih sta se začela kar dva projekta, ki sta zelo povezala MZPP in umetnost. Prvi je nastal v sodelovanju z Galerijo Jakopič, kjer je glavna tema aktualne razstave taljenje ledenikov, gre za fotografsko razstavo podob podnebnih sprememb. Drugi projekt pa je razstava v GT22 v Mariboru, kjer pripravljamo razstavo na temo ekološke mode. V začetku aprila bo v Ljubljani fashion week, mi pa bomo istočasno v Mariboru pripravili ta eko modni dogodek. Razpis za modne oblikovalce je odprt še do 2. marca. Pri tem projektu bomo poskusili razviti tudi skupnostni model kuriranja razstave, pri katerem bodo vsi, ki bodo poslali svoja dela, tudi vključeni v proces ocenjevanja oziroma žiriranja. Pri teh dveh projektih se moja aktivistična in umetniška praksa torej še bolj prepletata.
Zdi se mi, da je resnično napredno ravnanje včasih tako težko prav zato, ker ne gre le za spreminjanje ene izmed spremenljivk pri svojem početju, ampak prav za to, kar opisuješ, torej izumljanje novih modelov delovanja.
Prav za to gre! Za spreminjanje mehanizmov, za spreminjanje sistema, spreminjanje načinov razmišljanja. Ne gre le za to, da imamo na trgu “ekološke” izdelke, saj če še vedno podpiramo masovno produkcijo “ekoloških” izdelkov, je to še vedno slabo. Iskati je treba nove načine, nove pristope k organiziranju. Morda gre tu za malo bolj lokalne in horizontalne načine od teh hierarhičnih, ki smo jih navajeni in se slej ali prej sesujejo.
Pogovarjala se je Ajda Bračič
Portretna fotografija in digitalni kolaž: Nejc Trampuž
Projekt HelloWorld.exe: https://hello.worldexe.net
Projekt ByeByeWorld.exe: https://byebye.worldexe.net
Poziv modnim oblikovalcem: https://gt22.si/poziv-ustvarjalkam_cem-razstavni-inkubator/
Nejc Trampuž IG: https://www.instagram.com/nejctrampuz/
