Meta Kutin: V človeški naravi je, da poskusimo uporabiti to, kar že obstaja
ponedeljek, 7. februar 2022
Na tri vprašanja tokrat odgovarja Meta Kutin, arhitektka z izjemnim posluhom za prostor in ljudi v njem. Meta je leta 2011 v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje zasnovala izobraževalni program, usmerjen k razvijanju kritičnega odnosa do grajenega prostora. V okviru interdisciplinarnega doktorskega študija raziskuje pomen odprtosti prostora na uspešnost izobraževanja starejših. Vzdržnost posamezne prenove, meni Meta Kutin, je odvisna od konteksta.
Zakaj je prenova dolgoročno vzdržnejša opcija kot novogradnja?
Kako bi bilo, če bi vedno začeli vse od začetka? Čeprav nas sodobni čas pogosto sili prav v to smer, pa vedno mislim, da je v naravi človeka, da najprej poskuša uporabiti tisto, kar že obstaja. Stare stavbe nas privlačijo tudi zaradi preizkušenosti rešitev, ki so prestale zob časa.
Vzdržnost prenove je, menim, odvisna od konteksta. Stavbe so bile v našem prostoru zidane tako, da bi trajale, kar pa ni značilno za vse kulture. Na Japonskem, na primer, imajo zaradi zgodovinskih, kulturnih in naravnih okoliščin, diametralno nasproten pogled na to, kaj pomeni, da je nekaj trajno. Ohranjajo znanja, bolj kot pa materijo samo.
Bernard Tschumi je zapisal, da arhitekturo določajo tako njeni zidovi kot tudi dogodki, ki jim je priča. Vsak prostor, vsak kos pohištva je lahko vreden ohranjanja, če v njem prepoznamo nekaj, čemur pripišemo vrednost kot posamezniki ali kot skupnost. Takrat smo pripravljeni narediti veliko funkcionalnih in drugih kompromisov. Vrednost anonimnih lesenih stopnic, po katerih so hodile generacije neke družine, je lahko večja od vrednosti novih, bolj praktičnih, celo udobnejših. In obratno, kadar pri stiku z nekim prostorom ali predmetom (arhitekturne) dediščine ne občutimo ničesar, smo pripravljeni vanj grobo poseči. Zato se mi zdi nenehno izobraževanje in osveščanje stroke in javnosti tako pomembno. Če razumeš arhitekturne rešitve, razloge zanje in njihov pomen za čas, v katerem so nastale, si jim bolj naklonjen, jih lahko zagovarjaš, varuješ.
Kaj je prvi korak k temu, da bi številne razpršeno grajene enodružinske hiše pri nas prilagodili bivanju starejših lastnikov? Kako bi lahko te hiše še drugače uporabili?
Vemo, da so omenjene hiše relativno velike, pogosto prevelike za tistega, ki danes v njih biva, energetsko potratne, ne ponujajo razporeditve prostorov, ki bi podpirala današnje potrebe zelo različnih načinov bivanja ljudi. Po eni strani bi bilo tako potrebno sistematično raziskati fond teh stavb in stanje, v katerem se nahajajo, po drugi strani pa se tudi bolj posvetiti bivalnim potrebam ljudi, ki so se v zadnjih 30 letih precej spremenile in se še spreminjajo. Danes živimo bolj dinamično, smo bolj mobilni. Bivamo v različnih skupnostih, delamo od doma, klasičnih zaposlitev je vse manj, način in dinamika dela se je tudi spremenila. Delovno ostajamo aktivni dlje, pri čemer ne živimo več nujno v večgeneracijskih skupnostih, ki bi si lahko enostavno pomagale, kot so si nekoč.
Na te stavbe zato danes gledam kot na gostitelje za programe, ki se vanje lahko vselijo. Stavbe lahko s prenovo stavbe prilagodimo za marsikateri nov namen. Zato gre po mojem mnenju najprej za vprašanje podrobnejšega razumevanja potreb različnih skupin uporabnikov in sposobnost vživljanja v njihove situacije. Začeti si moramo postavljati prava vprašanja, česar pa ne moremo brez podatkov, informacij, uvida v resnične potrebe ljudi, pa naj gre za katerokoli družbeno skupno. Če govorim o svoji stroki, se moramo arhitekti, mislim, znati še bolj približati svojim naročnikom, si zanje vzeti čas in potrpljenje. Znanje, teoretsko in izkušenjsko, je zmeraj mogoče prevesti v dobre politike in dobro projektantsko prakso.
Pri prilagajanju take hiše za potrebe starejšega uporabnika je najpomembnejše, da je to eden od načinov, kako lahko starejši dlje ostanejo v svojem lokalnem okolju. Pri tem je potrebno o prilagoditvi hiše razmišljati že dovolj zgodaj, ko ima lastnik še voljo, čas, denar, fizično energijo za vse spremembe. Pri tem je pomembno, da vemo, da je obdobje življenja po upokojitvi lahko dolgo, in da se bodo tekom tega obdobja potrebe stanovalca še naprej spreminjale. Spremembe so lahko izvedene na nivoju opremljenosti stanovanja ali pa vključujejo tudi posege v nosilno konstrukcijo, instalacije itd. Predvsem so pa zelo individualne in osebne, odvisne od želja, aspiracij, preteklih izkušenj naročnika. Zato je najbolje, če spremembe načrtuje skupaj s strokovnjakom, arhitektom.
Kakšne prednosti vidite pri projektih sobivanja starejših in ‘srebrnih vasi’ v primerjavi s preživljanjem starosti v klasičnih domovih za starejše?
Po upokojitvi se življenje popolnoma spremeni, najti je potrebno nov ritem, novo zaposlitev za um in telo. In ta čas lahko traja tudi še 30 let ali več, v tem času pa se bivalne in druge potrebe posameznika še naprej spreminjajo. Danes se predvsem ukvarjamo z vprašanjem, kako starejši lahko čim dlje ostanejo v svojem lokalnem okolju in samostojni. Samostojnost posameznika in ohranjanje njegove vpetosti v dogajanje je lažje zagotoviti v manjših skupnostih, kjer so odnosi bolj osebni, povezani. Povezana skupnost lahko do določene mere nadomešča vloge družine, kadar mlade generacije bivajo daleč od starejših, ali nekatere funkcije, ki jih sicer zagotavljajo institucije.
Tudi v Ljubljani bomo sicer kmalu dobili prvo malo bivalno skupnost za starejše, ki bo integrirana znotraj klasične soseske. Različnih oblik bivanja starejših bi moralo biti več.
Zanimive so tudi možnosti za samoorganizacijo sobivalne skupnosti starejših v enodružinskih hišah, o katerih sva govorili že zgoraj. S tem se že teoretično ukvarjajo posamezni raziskovalci. Sama sem sobivalne skupnosti raziskovala v okviru svojega diplomskega dela. Zaenkrat bi se morali posamezni zainteresirani za tak način bivanja sami znajti pri formalnih vprašanjih take organizacije. Kakšna so razmerja med njimi, dolžnosti in pravice med njimi in med posameznikom in stavbo. Zaradi spremenjenih življenjskih okoliščin posameznikov lahko taka skupnost iznenada razpade. Sobivalne skupnosti polno zaživijo oziroma dosegajo visoko kakovost bivanja takrat, ko bodoči stanovalci skupaj tudi aktivno soustvarjajo svoj bodoči dom in so vključeni v vse faze načrtovanja, kot skupnost pa sledijo tudi izvajanju del. To terja od vključenih še dodaten napor, pripravljenost na sodelovanje in kompromise, odprtost do sprememb, tudi popolnih novosti, predvsem pa zelo zgodnje načrtovanje takega bivanja. Sobivalne skupnosti tako pogosto nastanejo iz posameznikov, ki se že prej poznajo, imajo morda skupno preteklost ali vsaj podoben slog življenja, itd.
Več o Meti Kutin in njeni praksi: http://mkutin.si/
Portretna fotografija: Janez Marolt
