Pod drobnogledom: Šrajbarski turn
nedelja, 24.10.2021
Ime: Šrajbarski turn, grad Leskovec, Thurn am Hart (Turn na artu)
Čas izgradnje: 15. stoletje
Lokacija: Leskovec pri Krškem
Dvorec Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem predstavlja zanimivo enoto nepremične kulturne dediščine – celo spomenik državnega pomena – ki pa je zaradi svoje velikosti, neambicioznega ravnanja sedanjega lastnika in birokratskih ovir zapuščen in prepuščen postopnemu propadu. Že hiter pregled stanja razkriva skrajno pesimistično napoved za usodo dvorca – streha se udira, omet odpada, skozi okna brije veter. V Sloveniji se ponašamo s številnimi gradovi in dvorci, ki bi jih s pametno in konsistentno politiko ravnanja z njimi ne le ohranili, temveč spremenili v generatorje skupnosti, rešitve za pereče stanovanjsko vprašanje ali trajnostne investicije. A kljub nekaterim uspešnim primerom prenov je še vedno veliko več zgodb o razkroju in postopnem ugašanju nekdanje slave. Za ohranjanje in ponovno oživljanje propadajočih mogočnih stavb se pogosto zavzemajo le lokalne skupnosti, jasnega zavedanja pomena in potenciala na nacionalni ravni pa primanjkuje.
Zakaj takšno ime? Nekateri viri pravijo, da so Celjski grofje dvorec leta 1436, kar je tudi letnica prve pisne omembe gradu, podelili Andreju Schrabasu (Schrawassu), po njem pa se najverjetneje imenuje tudi Šrajbarski turn. V času vseslovenskega kmečkega upora leta 1515 je bil predhodnik današnjega dvorca poškodovan in oplenjen, po tem pa večkrat prezidan. Razvoj stavbe je bil večinoma zaključen do druge polovice 16. stoletja. Današnja renesančna podoba se ponaša z mogočnim arkadnim dvoriščem, ki je eno izmed največjih na našem območju.
Razglednica iz 20. let 20. stoletja prikazuje zunanjščino grajske kapele Naše ljube Gospe ob JV stolpu ter del grajskega parka na južni strani. Vir: Kamra
Prvi lastnik dvorca je bil baron Johan Dürrer, ki naj bi ga predal Celjskim grofom, ti pa Janezu Krstniku Valvasorju, prvemu Valvasorju na Kranjskem. Od njega je romal v roke njegovih dedičev, rodbine Moscon. Sredi 17. stoletja je dvorec prešel v last družine Auersperg, kjer je ostal vse do začetka 20. stoletja, ko naj bi ga Erwin Auersperg izgubil zaradi kvartopirskih dolgov. Kupila sta ga dva podjetnika, v 20. stoletju pa je večkrat zamenjal lastnike, med katerimi so zadnji – družina Trenz – poskušali v njem urediti zdravilišče. V tistem času je eden izmed potomcev, arhitekt Janez Trenz, Plečnikov učenec, grad tudi premeril in pripravil načrte. Po drugi svetovni vojni so bila v njem urejena stanovanja, vse od izpraznitve pa je v lasti Ministrstva za kulturo. Objekt je bil skupaj z neposredno okolico 6. oktobra 1999 razglašen za spomenik državnega pomena.
Vir: Wikipedija
Eden izmed najzanimivejših prebivalcev in lastnikov Šrajbarskega turna je bržkone predmarčni pesnik Anton Alexander von Auersperg, ki si je sam nadel umetniški nadimek Anastasius Grün. Poročen je bil z Marijo Attems, v času bivanja na Dunaju spoznal Franceta Prešerna, s katerim je nato ohranil stik vse do pesnikove smrti leta 1849. Prešern in Auersperg sta pogosto prevajala in prepesnjevala en drugega, oba pa sta tudi uporabila motiv povodnega moža, na katerega sta naletela v Slavi vojvodine Kranjske: Prešern v znani pesnitvi Povodni mož, Auersperg pa v Rečni nevesti (nem. Strombraut).
Anton Alexander von Auersperg
Po drugi svetovni vojni so bila v dvorcu urejena najemna stanovanja, v katerih so živeli socialno šibkejši občani in pa nekaj zaposlenih v velikem podjetju Agrokombinat Krško. V dvorcu je v šestdesetih letih živelo okoli 25 družin. Zaradi specifične tlorisne zasnove tovrstnih stavb, ki so pogosto zasnovani kot serija soban, obodno nanizanih okoli osrednjega dvorišča, se sama ponuja paralela z dvoriščnimi stanovanjskimi palačami zgodnjega dvajsetega stoletja (t.i. hof), s katerimi so na Dunaju, pa tudi pri nas, reševali stanovanjski problem v mestih. Vendar pa so bile stanovanjske razmere na Šrajbarskem turnu skromne, saj so vodo napeljali le do dvorišča, ne pa tudi v posamezna stanovanja, za ogrevanje pa so stanovalci skrbeli vsak zase, kar je zaradi debelih grajskih zidov pomenilo, da so bili prostori relativno hladni. Kljub izrabi gradu in osnovni zaščiti pred propadanjem zaradi vremenskih vplivov in časa pa so stanovalci v tem obdobju s samostojnimi posegi in prilagoditvami močno načeli zgodovinsko podobo dvorca.
V drugi polovici devetdesetih in po letu 2000 so se zlagoma začeli formirati načrti za obnovo Šrajbarskega turna. V prvem nadstropju naj bi bili urejeni prostori s kulturno, izobraževalno in razstavno funkcijo, pritličje pa naj bi naseljevala gospodarsko-gostinska dejavnost. Ob enem izmed protokolov, sklenjenih med Občino Krško in državo leta 2007 naj bi se obnova končno pričela ‘v zameno’ za ureditev odlagališča radioaktivnih odpadkov Vrbine. Vlada je leta 2007 obljubila, da bo v grad vložila sredstva za obnovo, vendar pa naj bi se v grad naselil še sedež Agencije za radioaktivne odpadke. Poleg te upravne dejavnosti naj bi del dvorca vseeno namenili za turizem in gostinstvo. Leta 2009 je bil iz dvorca izseljen zadnji stanovalec in začela se je priprava konservatorskega načrta ter čiščenje okolice. Že takratni konservatorski načrt ugotavlja, da je dvorce v izjemno slabem stanju ter da skozi okna vdirajo dež, ljudje in živali, da so na udaru poslikave in pohištvo ter da so okoliški objekti, denimo mavzolej Anastasiusa Grüna, izpostavljeni vandalizmu. Vendar pa je ambiciozno zastavljene načrte za obnovo prekrižala porajajoča se gospodarska kriza, zato se je Ministrstvo za kulturo leta 2010 odločilo za poskus prodaje objekta.
Takratni župan občine Krško, Franc Bogovič, se je na poskus prodaje skupaj z lokalno skupnostjo burno odzval in ga označili za nesprejemljivega. »Grad je del naše dediščine, pomemben spomenik naše preteklosti, predvsem pa priložnost za razvoj in dokaz, da je tudi dediščina pomemben del sodobnega tehnološkega napredka,” je v javnem pismu takrat zapisal Bogovič. Vendar pa je protest prodajo le nekoliko zamaknil, saj je bil leta 2012 Šrajbarski turn spet uvrščen na prodajno listo. Kljub osnovanemu protokolu iz leta 2007, ki naj bi obvezal Ministrstvo, da zagotovi denar za obnovo, pa se ta nikoli ni začel izvajati, saj ni bil nikdar v celoti podpisan – podpisati naj ga ne bi hotel takratni in zdajšnji minister za kulturo, dr. Vasko Simoniti. Leta 2014 se je dvorec prodajal po ceni 510.000,00€, kar je bilo že zgolj dobra tretjina cene iz leta 2010. Poleg Agencije za radioaktivne odpadke sta se za grad zanimala še Vinska klet Krško (ki je v lasti Kmetijske zadruga Krško) in Terme Olimia, oba z zamislijo o turistično-gostinski dejavnosti. Prednosti, kot so bližina avtoceste, državne meje, drugih zanemenitosti in mesta ter lahka dostopnost dvorca se navajajo kot očitni ugodni kazalniki za to, da bi grad lahko zaživel kot izjemno uspešna turistična in kulturna točka.
Novica, ki Šrajbarskemu turnu morda le napoveduje preživetje, je trditev Ministrstva, da je v letih 2022-2023 predvidena sanacija strehe in strešne konstrukcije, za to pa je bila po navedbah novembra 2019 že sklenjena pogodba z izvajalcem. Lokalna skupnost je že večkrat jasno izrazila mnenje, da bi raje kot muzejsko dejavnost v dvorcu videla program, povezan z lokalnim gospodarstvom, denimo vinogradništvom, ki bi ga po njenam mnenju spremenil v osrednjo turistično in protokolarno točko občine. S sodelovanjem zasebnih investitorjev, denimo sosednjega vinogradnika Klet Krško, ki že od osemdesetih deluje v leta 1770 dozidani grajski kleti, in evropskimi sredstvi, bi se načrt morda tudi zares posrečil. Minister Simoniti je na eni izmed letošnjih sej opozoril, da so za pridobivanje evropskih sredstev nujni dobri in premišljeni načrti za vsebino in program gradu, ki naj bi jih zagotovila lokalna skupnost. Glede na to, da je imela ta za razmislek o vsebini gradu od (ne)podpisa protokola na voljo skoraj 14 let, to ne bi smel biti problem, pa tudi ne še en izgovor s strani udeleženih akterjev, da bi se obnova znova zamaknila. Pobude in želje za uporabo Šrajbarskega turna, ki bi lahko zagotovila finančno samozadostnost gradu po obnovi, zagotovo obstajajo in bi bile bržkone tudi uspešne. Na lastniku objekta pa je, da zagotovi načrt za njihovo uresničevanje, saj se zdi, da so dvorcu ure štete. Ko se udre streha, hiša umre, pravi znani rek. Pri Šrajbarskem turnu nismo več daleč od diagnoze, ki ne dopušča povratka.
Pripravila: Ajda Bračič
